Istra Nova

Rastje

Istra je preplet tipičnega mediteranskega rastja in lokalnih posebnosti, ki jih lahko občudujemo ali tudi uživamo namočene v žganjicah.

V toploljubnih primorskih gozdovih je značilen listopadni puhasti hrast. Ponos slovenske Istre so oljke. Za mediteransko podnebje so značilni tudi agrumi, smokve, aromatične rastline, makija … Istrska posebnost je skorš (Sorbus domestica L.), ki je listopadno drevo, ki lahko zraste do 20 metrov v višino. Drevo močnih korenin, grobo in globoko razbrazdane rdeče-rjave skorje in velike krošnje je zaradi svoje svetloljubnosti bolj doma v gozdnem robu, kot v njegovi notranjosti. Potrebuje zračna in bogata tla. Dobro prenaša sušo, a je občutljiv na zgodnji mraz, saj hitro odganja. Nad 20 metrov visoka skorša rasteta v Kobilju in Dolencih. Ta vrsta drevesa doseže starost do 300 let.
Skorš cveti maja in junija. Plodovi, ki se razvijejo iz oplojenih cvetov so mesnati in kroglasti nekoliko podobni hruškam. Najprej so zelenkasti, kasneje rjavkasti ali pa pordečijo. Plodovi dozorijo septembra ali oktobra. Kljub veliki vsebnosti sladkorja je plod skorša kisel in trpek.
Je vsestransko uporabno drevo, med ljudmi pa je poznan predvsem zaradi svojih plodov. Iz plodov se je pridobivalo vino, ki je imelo značilen vanilijev priokus. Uporabljali so se tudi za pridobivanje sadnega mošta (skupaj z jabolki in hruškami). Plodovi skorša so takemu moštu zagotavljal trajnost. Iz plodov so dobili tudi zelo dobro žganje. Cenili so ga tudi kot sadje, iz katerega se je delala marmelada ali kompot. Ponekod pa so ga sušili in ga uporabljali za hrano tako ljudi kot živali.